Inštrukcije fizike so mi pomagale skozi gimnazijo

Pravijo, da smo ljudje nadarjeni za različne stvari, in sama imam dar za jezike – ni ga jezika, ki se ga ne bi izjemno hitro in dobro naučila. Žal pa to pomeni, da mi kaj drugega ne gre, ne primer fizika in kemija. Nobenega od teh predmetov ne razumem, zato je bilo potrebnega v gimnaziji veliko učenja, da sem jo zmogla – in če mi ne bi starša kar dve leti plačevala inštrukcije fizike, verjetno ne bi nikoli prišla do mature.

Inštrukcije fizike sem imela v drugem in v tretjem letniku (v četrtem fizike nisem več imela na urniku), nujne pa so bile tako zaradi nerazumevanje snovi kot zaradi slabega odnosa s profesorjem, ki mu nisem bila kaj preveč pri srcu. Tudi kadar sem se zelo trudila in učila, je nazadnje našel nekaj, česar nisem znala, in samo inštrukcije fizike somi pomagale, da nisem končala s popravnim izpitom. Moj inštruktor me je namreč dobro pripravil na kontrolne naloge, še bolj pa na ustno spraševanje – tam je profesor vedno našel zame kakšno nalogo, ki ni bila povsem klasičnega tipa, tako kot tiste, ki smo jih reševali za domače naloge.

Inštrukcije fizike, ki sem jih imela na začetku tudi po tri ure na teden, nato pa eno uro, so mi pomagale, da sem snov vsaj približno razumela oziroma jo obvladala toliko, da sem znala razložiti in utemeljiti reševanje nalog, kadar profesorju ni bilo dovolj, da sem prišla zgolj do rezultata, ki je bil plod »piflanja« zakonov in enačb. Tako sem dejansko marsikdaj znala več kot moje sošolke in sošolci, ki so dobili pogosto boljšo oceno od mene – a njim pač ni bilo treba vsake stvari utemeljiti in razložiti.

Kakor koli, inštrukcije fizike, ki so bile včasih res naporne, so mi pomagale tako do znanja kot tudi do tega, da se mi je snov nazadnje zdela celo zanimiva. Kako tudi ne, ko pa mi je moj inštruktor skušal vsako snov razložiti tudi s praktičnimi primeri, ki so bili vedno precej zanimivi.

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *